#šola

Sama se srednje šole spominjam predvsem po tem, da sem včasih hodila v šolo v temi, včasih pa iz šole v temi. To je bilo zame obdobje, ko se nisem počutila prijetno. Moji starši me niso hodili iskat pred šolo, tako sem vedno hodila peš in ročne svetilke so mi pomagale, da me ni bilo tako zelo strah, čeprav moram priznati, da je bil strah vedno prisoten.

Prav spominjam se, kako me je bilo strah in kako sem bila vsak dan pozorna na to, da nisem pozabila ročne svetilke, ker potem bi morala domov po temi. Tudi to se mi je zgodilo in tistega večera se spominjam tako, da sem skoraj celotno pot tekla, ker me je bilo tako strah, ker sem bila brez ročne svetilke. 

Takrat bi lahko prosila starše, naj mi kupijo še katero ročno svetilko, ki bi jo imela vedno v torbi. Včasih sem imela občutek, da sem se več ukvarjala s tem, kako bom prišla v temi domov, kot pa da bi poslušala in sledila v šoli snov, ki jo je razlagala učiteljica. Brez ročne svetilke nisem šla v šolo, ker sem živela na hribu, kjer cesta ni bila osvetljena. 

Saj sami veste, da so včasih noči bolj temne in včasih manj. Ko so bile svetle noči, ročne svetilke skoraj nisem potrebovala, ko pa so bile noči zelo temne, pa brez nje skoraj ne bi mogla domov. Še danes se zaradi srednje šole in hoje domov bojim teme. Ni mi prijetno iti ven v temi, ne rada grem že samo okoli hiše, kaj šele, da bi hodila kilometre, kot sem jih včasih. 

Doma imamo ročne svetilke in če moram iz hiše, jih vedno vzamem s seboj, nikoli ne pozabim. Kajti še kako hitro se prestrašim, če nekaj zaropota in takrat pridejo prav ročne svetilke, ker si lahko osvetliš prostor, kjer je nekaj zaropotalo.