#lov

Življenje v večstanovanjski stavbi je lahko sila prijetno in zabavano, lahko pa je tudi težavno. V našem bloku nas je dvainšestdeset stanovanj in še do nedavnega je bilo bivanje prijetno. Sosedje smo se med seboj poznali, se pozdravljali, drug drugemu pomagali, če je kdo potreboval pomoč, imeli smo skupne čistilne akcije, ko smo urejevali okolico našega bloka in dva krat letno smo si naredili pravi piknik na travi za blokom. Sčasoma pa so se odselili, stanovanja prodali ali pa dali v najem.

Struktura prebivalcev se je korenito spremenila. Nič več pozdravljanja niči več druženja. Pa ne samo to, še vandalizem se je pojavil. Uničena stikala za luči na hodnikih, polomljena ogledala na parkiranih avtomobilih, celo ukradena kolesa iz naše kolesarnice. Niti opozorila napisana na oglasni deski, pa obravnave problematike na rednih sestankih, nič ni pomagalo. Pa smo točno vedeli kdo in kaj stoji za tem. Pa nismo mogli dokazat. Pa se je eden izmed sosedov spomnil in podal predlog, sicer lovec v prostem času, da mogoče pa bi lovska kamera rešila težavo in bi nepridiprava dobili pri dejanju. Sicer uradno ni dovoljeno, pa vendar se nas nekaj odloči, da se nabavi lovska kamera, pravzaprav dve, ki bosta na preži, ena pred kolesarnico in druga na parkirišču pred blokom, ki bo pokrivala tudi prostor za skuterje. Rečeno storjeno. Že kaj kmalu se je v objektiv ujel prvi nepridiprav, ki ga je zamikalo prestižno kolo iz naše kolesarnice, lovska kamera je z izjemnimi ostrimi fotografijami postregla z dokazi, ne dolgo zatem pa še ulov na drugi strani, lovska kamera nam je postregla tudi z videom možakarja, ki je namenoma poškodoval sedež na sosedovem skuterju.

Zbrani stanovalci smo obiskali naše nepridiprave, jim predložili fotografije, brez besed so poravnali škodo in kaj kmalu se tudi odselili z našega bloka. Spet je zavladal mir in veselje. Lovska kamera je opravila svoje in lahko smo jo pospravili do naslednjič. Upam pa, da ne bo več potrebe.