Kako me je streha od avtobusne postaje rešila pred dežjem
Danes me je pred nevihto rešila streha na avtobusni postaji. Kar naenkrat se je začela pripravljati nevihta. Jaz sem bila na kolesu in kolikor sem se trudila, da bi pohitela do doma, slabše je kazalo, da mi bo uspelo. Ker ni bilo nikjer več nobenih stavb sem na srečo prišla vsak do večje avtobusne postaje, kjer je bila velika streha in sem se lahko varno skrila s kolesom pod njo.
Na srečo ni bila zelo močna nevihta, ker drugače bi bila tudi ta streha premalo. Ne dolgo nazaj me je ujedla res močna nevihta, ki je ne bi želela preživeti pod avtobusno postajo. Bila sem še v mestu, tudi s kolesom in je bila na srečo nekje v kotu med stavbami malce večja streha, pod katero sem se lahko skrila. Veter je med tem odnašal mimo različne stvari in veje. Upala sem, da ni bil kje zunaj na odprtem še kdo, saj bi ga verjetno odpihnilo ali poškodovalo. Tista nevihta je bila res nevarna in prav presenečena sem bila nad njo, da se je kar tako nepričakovano zgodila. Ampak še dobro, da nisem bila tako daleč iz mesta in sem se lahko skrila in meje prava streha varovala do konca nevihte. In ne le mene. Še nekaj drugih pribežnikov.
Ko sem čakala pod avtobusno postajo, sem razmišljala, koga naj kliknem na telefonu, da mi dela družbo. Res mi je bilo dolgčas, ko sem čakala tam sama. Nevihta je pa kar vztrajala. Sem ter tja je streha oddala, kakšen zvok, ko je priletela kakšna veja, pihal je veter in dež se je nadaljeval. Upala sem, da je bo hitro konec: Vseeno sem pa vmes ugotovila, da se mi zares ne da z nikomer pogovarjati in sem dala le bolj naglas glasbo v slušalkah, ter čakala, da me streha do konca nevihte ubrani pred dežjem.